1. Potem je hodil od mesta do mesta in od vasi do vasi, pridigal in oznanjal evangelij o božjem kraljestvu. Z njim so bili dvanajsteri
2. in nekaj žená, ki jih je ozdravil hudih duhov in slabosti: Marija s priimkom Magdalena, iz katere je odšlo sedem hudih duhov,
3. Ivana, žena Heródovega oskrbnika Husa, Suzana in veliko drugih, ki so jim stregle s svojim premoženjem.
4. Ko se je zbirala velika množica in so ljudje iz vseh mest prihajali k njemu, je spregovoril v priliki:
5. »Sejavec je šel sejat. Ko je sejal, je nekaj semena padlo kraj pota. Pohodili so ga in ptice izpod neba so ga pozobale.
6. Drugo je padlo na skalo, in ko je pognalo, se je posušilo, ker ni imelo vlage.
7. Drugo je padlo med trnje, toda trnje, ki je zraslo z njim, ga je zadušilo.
8. Drugo je padlo v dobro zemljo in pognalo ter obrodilo stoteren sad.« Ko je to povedal, je zaklical: »Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!«
9. Njegovi učenci so ga vprašali: »Kaj pomeni ta prilika?«
10. Odgovoril jim je: »Vam je dano razumeti skrivnosti božjega kraljestva, drugim pa se oznanja v prilikah, da ‘gledajo, pa ne vidijo, in poslušajo, pa ne razumejo.’«
11. »Prilika pa pomeni tole: seme je božja beseda.
12. Kraj pota so tisti, ki poslušajo, nato pa pride hudič in jim vzame besedo iz njihovih src, da ne bi vere sprejeli in se ne bi rešili.
13. Na skali so tisti, ki z veseljem sprejmejo besedo, ko jo slišijo, vendar nimajo korenine: nekaj časa verujejo, v skušnjavah pa odpadejo.
14. Seme, ki je padlo med trnje, so tisti, ki poslušajo, vendar se v skrbeh, bogastvu in nasladah življenja zadušijo, da ne obrodijo sadov.
15. Seme v dobri zemlji pa so tisti, ki z dobrim in plemenitim srcem besedo poslušajo in jo ohranijo ter obrodijo sad v potrpljenju.«
16. »Nihče ne prižiga svetilke in jo potem ne pokriva s posodo ali postavlja pod posteljo, ampak jo daje na podstavek, da tisti, ki vstopajo, vidijo luč.
17. Nič ni namreč skrito, kar se ne bi razodelo, in nič tajno, kar se ne bi zvedelo in prišlo na dan.
18. Pazíte vendar, kako poslušate! Kdor ima, se mu bo dalo, in kdor nima, se mu bo vzelo še to, kar misli, da ima.«
19. Prišli pa so k njemu njegova mati in njegovi bratje, toda zaradi množice se niso mogli sniti z njim.
20. Sporočili so mu: »Tvoja mati in tvoji bratje stoje zunaj in bi te radi videli.«
21. On pa jim je odgovoril: »Moja mati in moji bratje so tisti, ki božjo besedo poslušajo in spolnjujejo.«
22. Nekega dne je s svojimi učenci stopil v čoln in jim rekel: »Prepeljimo se na drugo stran jezera!« In so odrinili.
23. Medtem ko so se peljali, je zaspal. Nad jezero pa je prihrumel silen vihar. Čoln je zajemal vodo in bili so v nevarnosti.
24. Pristopili so, ga prebudili in rekli: »Učenik, Učenik, potapljamo se!« Vstal je, zapretil vetru in valovom. Polegli so se in nastala je tišina.
25. Nato jim je rekel: »Kje je vaša vera?« Obšel jih je strah in začudeni so govorili med seboj: »Kdo neki je ta, da ukazuje celo vetrovom in vodi, in ga ubogajo?«
26. Pripluli so v géraško deželo, ki leži nasproti Galileji.
27. Komaj je stopil na kopno, mu je iz mesta prišel nasproti moški, ki so ga obsedli hudi duhovi. Že dolgo se ni oblačil in ni živel v hiši, temveč v votlinah opuščenih grobov.
28. Ko je zagledal Jezusa, je zavpil. Padel je predenj in na ves glas rekel: »Kaj imam opraviti s teboj, Jezus, Sin Boga Najvišjega? Prosim te, ne muči me!«
29. Jezus je bil namreč že ukazal nečistemu duhu, naj gre iz tega človeka, kajti že dolgo ga je imel v oblasti. Čeprav so ga zvezali z verigami in ga imeli vklenjenega v okove, je vezi potrgal in hudi duh ga je gonil po zapuščenih krajih.
30. Jezus ga je vprašal: »Kako ti je ime?« »Legija,« je odgovoril, ker je šlo vanj veliko hudih duhov.
31. Rotili so ga, naj jim ne ukaže oditi v brezno.
32. Bila pa je tam velika čreda svinj, ki se je pasla na pobočju. Prosili so ga, naj jim dovoli iti vanje. Dovolil jim je.
33. Hudi duhovi so tedaj zapustili človeka in odšli v svinje. Čreda pa je planila s pobočja v jezero in potonila.
34. Ko so pastirji videli, kaj se je zgodilo, so zbežali in to oznanjali po mestu in vaseh.
35. Ljudje so pohiteli gledat, kaj se je zgodilo. Ko so prišli k Jezusu, so našli človeka, iz katerega so bili odšli hudi duhovi; sedèl je oblečen pri Jezusovih nogah in bil zdrave pameti. Obšla jih je groza.
36. Tisti, ki so bili to videli, so jim pripovedovali, kako je obsedenec ozdravel.
37. Vse prebivalstvo géraške okolice ga je prosilo, naj odide od njih, ker jih je bilo zelo strah. Vkrcal se je v čoln in se vrnil.
38. Mož pa, iz katerega so odšli hudi duhovi, ga je prosil, naj bi ostal pri njem, toda Jezus ga je odslovil z besedami:
39. »Vrni se domov in pripoveduj o vsem, kar ti je storil Bog.« Odšel je in po vsem mestu oznanjal, kaj vse mu je storil Jezus.
40. Ko se je Jezus vrnil, ga je sprejela množica, kajti vsi so ga pričakovali.
41. Tedaj je prišel mož, ki mu je bilo ime Jáir; bil je predstojnik shodnice. Padel je k Jezusovim nogam in ga prosil, da bi prišel v njegovo hišo.
42. Imel je namreč edino hčer, staro okoli dvanajst let, ki je umirala.Ko je šel Jezus tja, so se množice trle okrog njega.
43. Neka žena, ki je že dvanajst let krvavela in potrošila za zdravnike vse, kar je imela za preživljanje, pa jè nihče ni mogel ozdraviti,
44. se mu je približala od zadaj. Dotaknila se je robu njegove obleke in takoj nehala krvaveti.
45. Tedaj je Jezus vprašal: »Kdo je tisti, ki se me je dotaknil?« Ker so vsi zanikali, je Peter rekel: »Učenik, cela množica se gnete ob tebi in pritiska.«
46. Jezus pa je rekel: »Nekdo se me je dotaknil. Čutil sem namreč, kako je šla moč od mene.«
47. Ko je žena videla, da ni ostala skrita, je drhte pristopila. Padla je predenj in vpričo vseh ljudi povedala, zakaj se ga je dotaknila in kako je v trenutku ozdravela.
48. On pa ji je rekel: »Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru!«
49. Medtem ko je še govoril, je prišel nekdo od predstojnikovih domačih in Jáiru sporočil: »Tvoja hči je umrla, ne nadleguj več učitelja.«
50. Ko je Jezus to slišal, mu je rekel: »Ne boj se! Samo veruj in bo rešena.«
51. Stopil je v hišo in nikomur ni pustil iti z njim razen Petru, Janezu in Jakobu ter očetu in materi deklice.
52. Vsi so jokali in žalovali za njo. Rekel jim je: »Ne jokajte, saj ni umrla, ampak spi!«
53. Posmehovali so se mu, ker so vedeli, da je umrla.
54. On pa jo je prijel za roko in zaklical: »Deklica, vstani!«
55. Njen duh se je vrnil in takoj je vstala. Rekel je, naj ji dajo jesti.
56. Njeni starši so bili čisto iz sebe. Naročil pa jim je, naj nikomur ne povedo, kaj se je zgodilo.