1. Potem ko je ljudem, ki so ga poslušali, vse povedal, je prišel v Kafarnáum.
2. Neki stotnik pa je imel na smrt bolnega služabnika, ki mu je bil zelo drag.
3. Ko je slišal za Jezusa, je poslal k njemu judovske starešine s prošnjo, da bi prišel služabniku rešit življenje.
4. Prišli so k Jezusu in ga vneto prosili: »Vreden je, da mu to storiš.
5. Rad ima naš narod in shodnico nam je on sezidal.«
6. Jezus se je napotil z njimi. Ko ni bil več daleč od hiše, je stotnik poslal prijatelje s sporočilom: »Gospod, ne trudi se! Nisem vreden, da stopiš pod mojo streho.
7. Zato se tudi nisem čutil vrednega, da bi prišel k tebi, vendar reci le besedo in moj služabnik bo ozdravljen.
8. Kajti tudi sam sem pod oblastjo in imam vojake pod seboj in rečem temu: ‘Pojdi’ in gre; in drugemu: ‘Pridi’ in pride; in svojemu služabniku: ‘Stôri to’ in stori.«
9. Ko je Jezus to slišal, je ostrmel nad njim. Obrnil se je k množici, ki ga je spremljala, in rekel: »Povem vam: niti v Izraelu nisem našel tolikšne vere.«
10. Ko so se poslanci vrnili domov, so našli služabnika zdravega.
11. Nato se je napotil v mesto, ki se imenuje Náin. Z njim so šli njegovi učenci in veliko ljudstva.
12. Ko se je približal mestnim vratom, so ravno nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova. Spremljalo jo je veliko ljudi iz mesta.
13. Ko jo je Gospod zagledal, se mu je zasmilila in ji je rekel: »Ne jokaj!«
14. Pristopil je in se dotaknil nosil. Nosilci so se ustavili in Jezus je rekel: »Mladenič, rečem ti, vstani!«
15. Mrtvi se je vzdignil in začel govoriti; nato ga je dal njegovi materi.
16. Vse je obšel strah in slavili so Boga ter govorili: »Velik prerok je vstal med nami« in »Bog je obiskal svoje ljudstvo.«
17. Ta govorica o njem se je razširila po vsej Judeji in po vsej okolici.
18. Janezu so njegovi učenci pripovedovali o vsem tem. Janez je poklical k sebi dva izmed njih
19. in ju poslal h Gospodu vprašat: »Ali si ti, kateri mora priti, ali naj čakamo drugega?«
20. Ko sta moža prišla k Jezusu, sta rekla: »Janez Krstnik naju je poslal k tebi vprašat: ‘Ali si ti, kateri mora priti, ali naj drugega čakamo?’«
21. Prav tisti čas je Jezus veliko ljudi ozdravil bolezni, jih rešil nadlog in hudobnih duhov in dal mnogim slepim, da so videli.
22. Odgovoril jima je: »Pojdita in Janezu sporočita to, kar sta videla in slišala: slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi se očiščujejo, gluhi slišijo, mrtvi vstajajo, ubogim se oznanja evangelij;
23. in blagor tistemu, ki se nad menoj ne spotakne.«
24. Ko sta Janezova poslanca odšla, je začel množicam govoriti o Janezu: »Kaj ste šli gledat v puščavo? Trst, ki ga veter maje?
25. Ali kaj ste šli gledat? Človeka v mehki obleki? Védite, taki, ki se mehko oblačijo in razkošno živijo, prebivajo v kraljevskih palačah.
26. Ali kaj ste šli gledat? Preroka? Dà, povem vam, več kot preroka.
27. Ta je, o katerem je pisano: ‘Glej, pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, ki bo pripravil tvojo pot pred teboj.’
28. Povem vam: med rojenimi od žena ni večjega, kakor je Janez Krstnik, vendar je najmanjši v božjem kraljestvu večji od njega.«
29. Vse ljudstvo, ki ga je slišalo, s cestninarji vred, je priznalo božjo pravičnost, s tem da je prejelo Janezov krst.
30. Farizeji in učitelji postave pa so se uprli namenu, ki ga je imel Bog z njim, s tem da se mu niso dali krstiti.
31. »Komu naj torej primerjam ljudi tega rodu? Komu so podobni?
32. Podobni so otrokom, ki posedajo na trgu in vpijejo drug drugemu:‘Piskali smo vam, pa niste plesali;peli smo žalostinko, pa niste jokali.’
33. Prišel je namreč Janez Krstnik, ki ne jé kruha in ne pije vina, pa pravite: ‘Hudega duha ima.’
34. Prišel je Sin človekov, ki jé in pije, pa pravite: ‘Požrešnež je in pijanec, prijatelj cestninarjev in grešnikov.’
35. In vendar so modrosti dali práv vsi, ki so jo sprejeli.«
36. Nekdo izmed farizejev ga je povabil, naj bi jedel z njim. Ko je stopil v farizejevo hišo, je sédel za mizo.
37. In ko je žena, ki je bila v mestu grešnica, zvedela, da je v farizejevi hiši pri mizi, je prinesla alabastrno posodo dišečega olja.
38. Vsa objokana je od zadaj stopila k njegovim nogam in mu jih začela močiti s solzami. Brisala jih je z lasmi svoje glave, jih poljubljala in mazilila z oljem.
39. Ko je farizej, ki ga je povabil, to videl, je dejal sam pri sebi: »Ko bi bil ta prerok, bi vedel, kdo je ženska, ki se ga dotika, in kakšna je; vedel bi, da je grešnica.«
40. Jezus se je oglasil in mu rekel: »Simon, rad bi ti nekaj povedal.« On pa reče: »Učitelj, povej.«
41. »Neki upnik je imel dva dolžnika. Eden mu je bil dolžan petsto denarjev, drugi pa petdeset.
42. Ker nista mogla plačati, je dolg obema odpustil. Kateri izmed njiju ga bo bolj ljubil?«
43. Simon je odgovoril: »Zdi se mi, da tisti, kateremu je več odpustil.« »Prav si presodil,« mu je rekel.
44. Tedaj se je obrnil k ženi in rekel Simonu: »Vidiš to ženo? Ko sem stopil v tvojo hišo, mi nisi ponudil vode za noge; ta pa mi je s solzami močila noge in jih brisala s svojimi lasmi.
45. Poljubil me nisi; ta pa ni nehala, odkar sem prišel, poljubljati mojih nog.
46. Glave mi nisi mazilil z oljem; ta pa mi je z dišečim oljem mazilila noge.
47. Zato ti povem: odpuščeni so ji mnogi grehi, ker je močno ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi.«
48. Ženi pa je rekel: »Odpuščeni so ti grehi!«
49. Tedaj so tisti, ki so bili z njim pri mizi, začeli ugibati med seboj: »Kdo je ta, ki celó grehe odpušča?«
50. On pa je rekel ženi: »Tvoja vera te je rešila! Pojdi v miru!«