1. Približevali so se mu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali.
2. Farizeji in pismouki pa so godrnjali, češ: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.«
3. Tedaj jim je povedal tole priliko:
4. »Kdo izmed vas, ki ima sto ovc, pa eno od njih izgubi, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in ne gre za izgubljeno, dokler je ne najde?
5. In ko jo najde, jo vesel zadene na rame.
6. Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede in jim pravi: ‘Veselite se z menoj, ker sem našel ovco, ki se je zgubila.’
7. Povem vam: prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja.«
8. »Ali katera žena, ki ima deset drahem, če zgubi eno, ne prižge luči in ne pomete hiše ter skrbno ne išče, dokler je ne najde?
9. In ko jo najde, skliče prijateljice in sosede ter pravi: ‘Veselite se z menoj, ker sem našla drahmo, ki sem jo zgubila.’
10. Povem vam: prav táko veselje bo vpričo božjih angelov nad enim grešnikom, ki se spreobrne.«
11. Pripovedoval pa je še: »Neki človek je imel dva sina.
12. Mlajši je rekel očetu: ‘Oče, daj mi delež premoženja, ki mi gre!’ In razdelil jima je imetje.
13. Nekaj dni nato je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem zapravil svoje premoženje.
14. Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je stradati.
15. Šel je in se vsilil nekemu tamkajšnjemu meščanu, ki ga je poslal na svoje posestvo svinje past.
16. Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal.
17. Šel je vase in dejal: ‘Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj od lakote ginem.
18. Vrnil se bom k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebesa in pred teboj.
19. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega svojih najemnikov.’
20. Vstal je in šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal. Ves ganjen je pritekel sinu naproti, ga objel in poljubil.
21. Sin pa mu je rekel: ‘Oče, grešil sem zoper nebesa in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.’
22. Oče pa je naročil svojim služabnikom: ‘Brž prinesite najboljšo obleko in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in čevlje na noge!
23. Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo!
24. Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.’ In začeli so veselo pojedino.
25. Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples.
26. Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: ‘Kaj je to?’
27. Pojasnil mu je: ‘Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker je dobil zdravega nazaj.’
28. Razjezil se je in ni hotel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in ga pregovarjal.
29. On pa je dejal očetu: ‘Poglej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji.
30. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je s hotnícami zapravil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.’
31. Oče pa mu je odvrnil: ‘Sin, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje.
32. Gostiti in poveseliti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, bil je izgubljen in je najden.’«