1. Potem je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval priti.
2. Rekel jim je: »Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev.
3. Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove.
4. Ne nosíte s seboj ne denarnice ne torbe ne čevljev in spotoma nikogar ne pozdravljajte!
5. V katerokoli hišo pridete, recite najprej: ‘Mir tej hiši!’
6. In če bo v njej prebival miroljuben človek, bo na njem počival vaš mir; če pa ne, se povrne k vam.
7. V tisti hiši ostanite in jejte ter pijte, kar imajo, kajti delavec je vreden svojega plačila. Ne hodíte iz hiše v hišo.
8. V katerokoli mesto pridete in vas sprejmejo, jejte, s čimer vam postrežejo.
9. Ozdravljajte bolnike v njem in jim govorite: ‘Približalo se vam je božje kraljestvo.’
10. V katerokoli mesto pa pridete in vas ne sprejmejo, pojdite na ulice in recite:
11. ‘Tudi prah vašega mesta, ki se je prijel naših nog, otresamo na vas, vendar védite, da se je približalo božje kraljestvo.’
12. Povem vam: laže bo Sódomi na tisti dan kakor temu mestu.«
13. »Gorje ti, Horazín! Gorje ti, Betsájda! Če bi se bili v Tiru in Sídonu zgodili čudeži, ki so se zgodili v vama, bi bila že zdavnaj sedela v raševini in pepelu in se spreobrnila.
14. Toda Tiru in Sídonu bo na sodni dan laže kakor vama.
15. In ti, Kafarnáum! Boš mar do neba povzdignjen? Ne, do pekla se boš pogreznil.
16. Kdor vas posluša, mene posluša; kdor pa vas zavrača, mene zavrača. Kdor pa zavrača mene, zavrača tistega, ki me je poslal.«
17. Dvainsedemdeseteri so se vrnili in veseli pripovedovali: »Gospod, celo hudi duhovi so nam pokorni v tvojem imenu.«
18. Rekel pa jim je: »Gledal sem satana, ki je kakor blisk padal z neba.
19. Dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone in premagati vsako sovražnikovo moč in nič vam ne bo škodovalo.
20. Vendar se ne veselite, da so vam duhovi pokorni, pač pa se veselite, ker so vaša imena zapisana v nebesih.«
21. Prav tisto uro se je razveselil v Svetem Duhu in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod nebes in zemlje, ker si to prikril modrim in bistrim, razodel pa malim. Dà, Oče, tako ti je bilo všeč.
22. Vse mi je izročil moj Oče. Nihče ne vé, kdo je Sin, razen Očeta, in nihče, kdo je Oče, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti.«
23. Tedaj se je obrnil k učencem in jim na samem rekel: »Srečne oči, ki vidijo, kar gledate vi!
24. Povem vam namreč: veliko prerokov in kraljev si je želelo videti, kar gledate vi, pa niso videli, in slišati, kar poslušate vi, pa niso slišali.«
25. Tedaj je vstal neki učitelj postave, da bi ga skušal. Vprašal ga je: »Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?«
26. On pa mu je rekel: »Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?«
27. Ta je odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga z vsem srcem, z vso dušo, z vso močjo, z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor sam sebe.«
28. »Prav si odgovoril,« mu je rekel, »tako delaj in boš živel.«
29. Ta pa se je hotel opravičiti in je Jezusa vprašal: »In kdo je moj bližnji?«
30. Jezus je povzel besedo in rekel: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jêriho in je padel med razbojnike. Ti so ga oropali, pretepli do krvi, pustili napol mrtvega in odšli.
31. Primerilo se je, da se je vračal po tisti poti domov neki duhovnik; videl ga je in šel mimo.
32. Podobno je tudi levít, ki je prišel na tisti kraj in ga videl, šel mimo.
33. Do njega je prišel tudi neki Samarijan, ki je bil na potovanju. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil.
34. Stopil je k njemu, zlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal. Posadil ga je na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj.
35. Drugi dan je vzel dva denarja, ju dal gostilničarju in rekel: ‘Poskrbi zanj, in kar boš več porabil, ti bom nazaj grede povrnil.’
36. Kateri od teh treh, se ti zdi, je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?«
37. Oni je odgovoril: »Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje.« Jezus pa mu je rekel: »Pojdi in tudi ti tako delaj!«
38. Ko so potovali, je prišel v neko vas in žena z imenom Marta ga je sprejela v svojo hišo.
39. Imela je sestro, ki ji je bilo ime Marija. Ta je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegovo besedo.
40. Marta pa je imela s postrežbo polne roke dela. Pristopila je in rekla: »Gospod, ti ni mar, da me sestra pušča sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!«
41. Gospod ji je odgovoril: »Marta, Marta, skrbna si in vznemirja te veliko stvari,
42. a le eno je potrebno. Marija si je izvolila najboljši del, ki ji ga nihče ne bo vzel.«