8. Če pa rodi trnje in osat, ne koristi in grozi ji prekletstvo. Njen konec je v ognju.
9. O vas, preljubi, smo pa prepričani, da ste na boljšem in blizu zveličanja. To smo pa le morali povedati.
10. Bog namreč ni tako krivičen, da bi pozabil na vaše delo in ljubezen, kakršno ste skazali njegovemu imenu, ko ste stregli in še strežete svetim.
11. Želimo pa, da vsak izmed vas pokaže isto vnemo in uresniči upanje vse do konca,
12. da se ne boste polenili, ampak posnemali tiste, ki so zaradi vere in velikodušnosti dediči obljub.
13. Ko je namreč Bog dal Abrahamu obljubo, »je prisegel sam pri sebi,« ker ni mogel priseči pri večjem, in
14. rekel: »Resnično, obilno te bom blagoslovil in te silno namnožil.«
15. Tako je Abraham zaradi potrpežljivosti čakal, da se je izpolnila obljuba.
16. Ljudje namreč prisegajo pri večjem, in da bi potrdili konec kakršnegakoli prerekanja, prisežejo.
17. Ker je Bog hotel dedičem obljube še močneje pokazati, da je njegov sklep neomajen, je kot priča nastopil še s prisego.
18. Tako nas dve neizpodbitni dejanji, v katerih Bog ne more lagati, silno tolažita, nas, ki smo se zatekli k njemu, da bi dosegli dano upanje.
19. To upanje je za nas kakor varno in trdno sidro duše, ki sega v notranjost za zagrinjalo,
20. kamor je kot predhodnik za nas vstopil Jezus, ki je postal véliki duhovnik na veke, kakršen je Melkízedek.