1. Po štirinajstih letih sem spet šel z Bárnabom gor v Jeruzalem. S sabo sem vzel tudi Tita.
2. Šel pa sem po nekem razodetju. Predložil sem jim evangelij, ki ga oznanjam med pogani, in še posebej najuglednejšim osebam, da bi morda ne tekel ali da ne bi bil tekel v prazno.
3. Tako takrat niti Tit, ki je bil z menoj, ni bil prisiljen, da bi se dal obrezati, čeprav je bil Grk.
4. Sicer pa so se bili tam vrinili lažni bratje, da bi prežali na našo svobodo, ki jo imamo v Kristusu Jezusu, in da bi nas usužnjili.
5. Vendar se jim nismo uklonili niti za trenutek, da bi med vami obstala resnica evangelija.
6. Tisti pa, ki so veljali za ugledne – kakšni so nekoč bili, me ne zanima, saj Bog ne gleda na osebo – tisti torej, ki so veljali za ugledne, mi niso ničesar dodatno naložili.
7. Nasprotno: ko so uvideli, da je bil meni zaupan evangelij za neobrezane, kakor je bil Petru za obrezane –
8. zakaj tisti, ki je bil usposobil Petra za oznanjevanje med obrezanimi, je usposobil tudi mene za oznanjevanje med pogani, –
9. in ko so spoznali milost, ki mi je bila dana, so Jakob, Kéfa in Janez, ki veljajo za stebre, podali meni in Bárnabu desnico v znamenje vzajemnosti; midva naj bi šla med pogane, oni pa med obrezane.
10. Le to so naju prosili, da bi se spominjala revežev. In to sem si zelo prizadeval storiti.
11. Ko pa je prišel Kéfa v Antiohíjo, sem se mu v obraz uprl, ker je delal narobe.
12. Preden so namreč prišli nekateri, ki so bili z Jakobom, je jedel s pogani. Ko pa so prišli, se je začel poganom umikati in se jih ogibati, in sicer iz strahu pred obrezanimi.
13. Z njim vred so se potajili tudi drugi Judje, tako da se je celo Bárnaba dal zavesti od njihove dvoličnosti.
14. Ko pa sem videl, da ne stojijo pokončno v resnici evangelija, sem rekel Kéfu vpričo vseh: »Če ti, ki si Jud, živiš po pogansko in ne po judovsko, kako hočeš prisiliti pogane, da bi živeli po judovsko?«