17. Hananíja je šel in stopil v hišo. Položil je nanj roke in rekel: »Brat Savel! Gospod Jezus, ki se ti je prikazal na poti semkaj, me je poslal, da spregledaš in postaneš poln Svetega Duha.«
18. In v hipu so padle mrene z njegovih oči. Spet je videl, vstal in se dal krstiti.
19. Zaužil je hrano in vrnile so se mu moči.Nekaj dni je preživel z učenci v Damasku.
20. Takoj je šel v shodnice in oznanjal, da je Jezus Božji Sin.
21. Vsi, ki so ga slišali, so osupnili in govorili: »Ali ni ta človek v Jeruzalemu hotel iztrebiti tiste, ki so klicali to ime? Ali ni prišel semkaj z namenom, da jih vklenjene prižene pred vélike duhovnike?«
22. Savel pa je postal še srčnejši in je povsem zmedel Jude, ki so živeli v Damasku, ko jim je dokazoval: »Jezus je Maziljenec!«
23. Ko je minilo že precéj dni, so Judje sklenili, da ga ubijejo.
24. Savel je zvedel za njihov naklep. Tudi pri mestnih vratih so prežali dan in noč, da bi ga ubili.
25. Zato so ga učenci neko noč vzeli in po vrvi v košari spustili čez mestno obzidje.
26. Prišel je v Jeruzalem, kjer se je skušal pridružiti učencem. Toda vsi so se ga bali in mu niso verjeli, da je učenec.
27. Tedaj se je zanj zavzel Bárnaba in ga predstavil apostolom. Povedal jim je, kako je Savel med potjo videl Gospoda, ki mu je govoril, in kako je v Damasku brez strahu nastopal v Jezusovem imenu.
28. Poslej se je z njimi družil v Jeruzalemu in pogumno govoril v Gospodovem imenu.
29. Razpravljal je s helenisti in se z njimi prerekal, ti pa so ga nameravali ubiti.
30. Ko so bratje to zvedeli, so ga odpeljali v Cezaréjo, nato pa poslali v Tarz.