32. Zato so vojaki posekali vrvi pomožnega čolna in pustili, da ga je odneslo.
33. Preden se je začelo daniti, je Pavel vsem prigovarjal, naj kaj zaužijejo. Govoril je: »Danes je že štirinajsti dan, odkar čakate brez jedi in se ne dotaknete hrane.
34. Zato vas prosim, zaužijte kaj: to je vaša rešitev! Nikomur od vas se ne bo las izgubil z glave.«
35. Po teh besedah je vzel kruh, se vpričo vseh zahvalil Bogu, ga razlomil in začel jesti.
36. Vsem se je vrnil pogum, tako da so tudi sami segli po hrani.
37. Na ladji nas je bilo vsega dvesto šestinsedemdeset.
38. Ko so se dosita najedli, so začeli metati žito v morje, da bi bila ladja lažja.
39. Ko se je zdanilo, niso prepoznali kopnine. Zagledali so zaliv z nizkim obrežjem; preudarjali so, ali bi mogli ladjo spraviti tja.
40. Na obeh straneh so odvezali sidra in jih pustili v morju. Obenem so zrahljali vrvi pri krmilih ter razpeli prednje jadro in se z vetrom, ki je pihal, usmerili proti obrežju.
41. Toda naleteli so na greben, tako da je ladja nasedla: premec se je zagozdil in ostal nepremičen, krma pa se je začela lomiti pod silo valov.