24. in mi je rekel: ‘Ne boj se, Pavel! Pred cesarja moraš stopiti in glej, Bog ti poklanja življenje vseh, ki so s tabo na ladji!’
25. Zato bodite pogumni, možje! Zaupam v Boga, da bo tako, kakor mi je bilo rečeno.
26. Mora nas zanesti na kak otok.«
27. Bila je že štirinajsta noč, odkar nas je premetavalo po Adriji. Okrog polnoči se je mornarjem zazdelo, da se bliža kopnina.
28. Spustili so grezilo in namerili petnajst sežnjev.
29. Bali so se, da ne bi zadeli ob kak oster greben, zato so s krme vrgli štiri sidra in željno čakali, da bi se zdanilo.
30. Mornarji so nato poskušali pobegniti z ladje: spustili so v morje pomožni čoln s pretvezo, da nameravajo vreči sidra tudi s premca.
31. Tedaj je Pavel rekel stotniku in vojakom: »Če ti ne ostanejo na krovu, za vas ni več rešitve.«
32. Zato so vojaki posekali vrvi pomožnega čolna in pustili, da ga je odneslo.
33. Preden se je začelo daniti, je Pavel vsem prigovarjal, naj kaj zaužijejo. Govoril je: »Danes je že štirinajsti dan, odkar čakate brez jedi in se ne dotaknete hrane.
34. Zato vas prosim, zaužijte kaj: to je vaša rešitev! Nikomur od vas se ne bo las izgubil z glave.«
35. Po teh besedah je vzel kruh, se vpričo vseh zahvalil Bogu, ga razlomil in začel jesti.