16. Neslo nas je mimo otočka, ki se imenuje Kávda; tam smo s skrajnimi napori komaj obvladovali pomožni čoln.
17. Mornarji so ga dvignili, nato so ladjo zavarovali tako, da so jo vso opasali z vrvmi. Ker so se bali, da jih bo zaneslo v Sirto, so spustili zavorno sidro in se tako vozili naprej.
18. Ker nas je vihar silovito premetaval, so naslednji dan začeli z ladje odmetavati tovor,
19. tretji dan pa so s krova sami od sebe odvrgli ladijsko opremo.
20. Več dni ni bilo videti ne sonca ne zvezd in divje neurje ni pojenjalo. In tako nam je izginjalo vsako upanje na rešitev.
21. Že dolgo nam ni nobena jed več teknila. Tedaj je Pavel stopil mednje in jim rekel: »Morali bi me poslušati, možje, in se ne bi smeli oddaljiti od Krete: tako bi si bili prihranili to nezgodo in škodo.
22. A zdaj vas spodbujam, bodite pogumni! Nobeden izmed vas ne bo izgubil življenja, samo ladja bo šla v izgubo.
23. Zakaj nocoj je stopil k meni angel Boga, ki mu pripadam in služim,
24. in mi je rekel: ‘Ne boj se, Pavel! Pred cesarja moraš stopiti in glej, Bog ti poklanja življenje vseh, ki so s tabo na ladji!’
25. Zato bodite pogumni, možje! Zaupam v Boga, da bo tako, kakor mi je bilo rečeno.
26. Mora nas zanesti na kak otok.«
27. Bila je že štirinajsta noč, odkar nas je premetavalo po Adriji. Okrog polnoči se je mornarjem zazdelo, da se bliža kopnina.