14. Ko sta se več dni mudila tam, je Fest kralju razložil Pavlov primer z besedami: »Feliks je pustil v ječi nekega moža.
15. Ko sem prišel v Jeruzalem, so se oglasili zaradi njega pri meni véliki duhovniki in judovski starešine in so zahtevali njegovo obsodbo.
16. Odgovoril sem jim: ‘Rimljani nimajo navade, da bi kakega človeka izročali, dokler se obtoženec ni soočil s tožitelji in dokler ni imel priložnosti, da bi se branil pred obtožbami.’
17. Ko so se zbrali tukaj, nisem izgubljal časa, ampak sem takoj naslednji dan sedel na sodni stol in ukazal, naj moža privedejo.
18. Tožitelji so ga obstopili, vendar niso mogli navesti nobene obtožbe zaradi hudodelstev, kakor sem pričakoval,
19. temveč so se z njim prerekali o svojih verskih vprašanjih in o nekem Jezusu, ki je umrl, Pavel pa je trdil, da živi.
20. Ker nisem vedel, kako naj raziščem ta primer, sem ga vprašal, če je pripravljen odpotovati v Jeruzalem, da se zadeva razsodi tam.
21. Toda Pavel je vložil priziv: dokler ne razsodi njegovo veličanstvo, hoče ostati v ječi. Zato sem ukazal, naj ga zadržijo v ječi, dokler ga ne pošljem pred cesarja.«
22. »Tega človeka bi tudi jaz rad slišal,« je rekel Agrípa Festu.
23. Naslednje jutro sta v velikem sijaju prišla Agrípa in Bereníka. Ko sta v spremstvu višjih častnikov in mestnih veljakov stopila v sprejemno dvorano, je Fest ukazal, naj pripeljejo Pavla.
24. In Fest je spregovoril: »Kralj Agrípa in vi vsi, ki ste z nami tu navzoči! Zdaj vidite človeka, zaradi katerega me je nadlegovala vsa judovska skupnost v Jeruzalemu in tukaj in kričala, da ne sme več ostati živ.