10. Prepir je postajal vse bolj vroč. Poveljnik se je zbal, da ne bi Pavla raztrgali. Zato je ukazal, naj pride oddelek vojakov. Ti so Pavla potegnili iz njihove srede in ga odgnali v vojašnico.
11. Naslednjo noč je Gospod stopil k Pavlu in mu rekel: »Pogum! Kakor si pričal o meni v Jeruzalemu, tako boš moral pričati tudi v Rimu.«
12. Ko se je zdanilo, so se Judje zbrali in se zakleli, da ne bodo ne jedli ne pili, dokler Pavla ne ubijejo.
13. Več kot štirideset se jih je tako zaklelo.
14. Odšli so k vélikim duhovnikom in starešinam in rekli: »Slovesno smo se zakleli, da ne bomo zaužili ničesar, dokler Pavla na ubijemo.
15. Vi v soglasju z zborom starešin sporočite poveljniku, naj ga privede k vam, češ da bi radi njegov primer podrobneje raziskali. Mi pa smo pripravljeni, da ga ubijemo, še preden bo tukaj.«
16. Sin Pavlove sestre pa je zvedel za ta naklep. Šel je in stopil v vojašnico in o tem obvestil Pavla.
17. Pavel je poklical enega izmed stotnikov in mu rekel: »Odpelji tega fanta k poveljniku! Nekaj mu ima sporočiti.«