1. Pavel je uprl pogled v zbor starešin in rekel: »Bratje! Vse do današnjega dne sem živel pred Bogom s čisto vestjo.«
2. Ob tem je véliki duhovnik Hananíja ukazal tistim, ki so stali zraven: »Udarite ga po ustih!«
3. »Tebe bo Bog udaril, ti pobeljeni zid!« mu je rekel Pavel. »Tukaj sediš, da bi mi sodil po postavi, pa velevaš, naj me tolčejo mimo postave?«
4. Tisti, ki so stali okrog njega, so mu rekli: »Vélikega duhovnika božjega psuješ?«
5. Pavel je odvrnil: »Nisem vedel, bratje, da je véliki duhovnik. Zakaj pisano je: Voditelja svojega ljudstva ne boš sramotil!«
6. Pavel je vedel, da so v zboru deloma saduceji, deloma farizeji, zato je zaklical: »Bratje! Jaz sem farizej, sin farizejev! Moral sem pred sodišče, ker upam v vstajenje od mrtvih!«
7. Ob teh njegovih besedah se je vnel prepir med farizeji in saduceji in množica se je razcepila.
8. Saduceji namreč trdijo, da ni vstajenja in ne angelov in duhov, farizeji pa vse to priznavajo.
9. Nastalo je veliko vpitje. Nekaj pismoukov iz stranke farizejev je vstalo in odločno ugovarjalo: »Nič slabega ne najdemo na tem človeku. Kaj, če mu je govoril duh ali angel?«
10. Prepir je postajal vse bolj vroč. Poveljnik se je zbal, da ne bi Pavla raztrgali. Zato je ukazal, naj pride oddelek vojakov. Ti so Pavla potegnili iz njihove srede in ga odgnali v vojašnico.
11. Naslednjo noč je Gospod stopil k Pavlu in mu rekel: »Pogum! Kakor si pričal o meni v Jeruzalemu, tako boš moral pričati tudi v Rimu.«
12. Ko se je zdanilo, so se Judje zbrali in se zakleli, da ne bodo ne jedli ne pili, dokler Pavla ne ubijejo.
13. Več kot štirideset se jih je tako zaklelo.
14. Odšli so k vélikim duhovnikom in starešinam in rekli: »Slovesno smo se zakleli, da ne bomo zaužili ničesar, dokler Pavla na ubijemo.
15. Vi v soglasju z zborom starešin sporočite poveljniku, naj ga privede k vam, češ da bi radi njegov primer podrobneje raziskali. Mi pa smo pripravljeni, da ga ubijemo, še preden bo tukaj.«
16. Sin Pavlove sestre pa je zvedel za ta naklep. Šel je in stopil v vojašnico in o tem obvestil Pavla.
17. Pavel je poklical enega izmed stotnikov in mu rekel: »Odpelji tega fanta k poveljniku! Nekaj mu ima sporočiti.«
18. Stotnik ga je vzel s sabo, ga peljal k poveljniku in rekel: »Jetnik Pavel me je poklical in prosil, naj tega fanta odpeljem k tebi, ker bi ti rad nekaj povedal.«
19. Poveljnik je fanta prijel za roko, se z njim umaknil in ga na samem vprašal: »Kaj bi mi rad sporočil?«