16. Pavel je sklenil pluti mimo Efeza, da se ne bi zamujal v provinci Aziji. Mudilo se mu je, da bi bil, če le mogoče, za binkoštni praznik v Jeruzalemu.
17. Iz Miléta je poslal sporočilo v Efez in poklical k sebi cerkvene starešine.
18. Ko so prišli, jim je rekel: »Dobro vam je znano, kako sem od prvega dne, ko sem stopil na tla province Azije, ves čas živel med vami.
19. Z vso ponižnostjo sem služil Gospodu, v solzah in preskušnjah, ko so me Judje zalezovali.
20. Ničesar vam nisem zamolčal, kar vam je v korist, ampak sem vam oznanjal in vas učil, javno in po vaših domovih.
21. Jude in Grke sem rotil, naj se spreobrnejo k Bogu in naj verujejo v našega Gospoda Jezusa.
22. In glejte, zdaj grem, zavezan Duhu, v Jeruzalem, in ne vem, kaj me bo tam doletelo.
23. Vem edinole, na kar me Sveti Duh v vseh mestih opominja, da me čakajo vezi in stiske.
24. Vendar mislim, da moje življenje ni omembe vredno, samo da dokončam svoj tek in dovršim službo, ki sem jo prejel od Gospoda Jezusa, da izpričam veselo oznanilo o božji milosti.
25. In glejte, hodil sem med vami in vam oznanjal kraljestvo, a zdaj vem, da me ne bo več videl nobeden izmed vas.
26. Zato vam današnji dan slovesno povem: če bo kateri pogubljen, ni moja krivda.
27. Ničesar nisem zamolčal, vso božjo voljo sem vam oznanil.
28. Pazíte nase in na vso čredo, kateri vas je Sveti Duh postavil za skrbnike, da bi pasli božjo Cerkev, ki si jo je bil pridobil s svojo krvjo.
29. Vem, da bodo po mojem odhodu prišli med vas grabežljivi volkovi, ki ne bodo prizanašali čredi.
30. Tudi iz vaših vrst bodo vstali možje, ki bodo s svojimi krivimi nauki potegnili učence za sabo.
31. Zato ostaníte budni in ne pozabíte, da tri leta noč in dan nisem nehal s solzami opominjati vsakega izmed vas!