16. Ko je Pavel v Atenah čakal nanju, ga je v dno duše prizadelo, ker je videl, kako je mesto polno malikov.
17. Pogovarjal se je z Judi in z bogaboječimi v shodnici, pa tudi s tistimi, ki jih je vsak dan po naključju srečeval na trgu.
18. Tudi nekaj epikurejskih in stoiških modrijanov je razpravljalo z njim. Eni so govorili: »Le kaj bi neki rad povedal ta kvasač?« Drugi pa: »Verjetno je glasník kakih tujih božanstev.« Oznanjal je namreč veselo sporočilo o Jezusu in o vstajenju.
19. Vzeli so ga s sabo in odpeljali v Areopág ter vprašali: »Ali bi lahko zvedeli, kakšen je ta novi nauk, ki ga oznanjaš?
20. To, kar prinašaš, zveni nekam čudno našim ušesom. Zato bi radi vedeli, kaj to pomeni.«
21. Vsi Atenci in tujci, ki živijo med njimi, namreč ne poznajo večjega užitka, kakor pripovedovati ali poslušati zadnje novice.
22. Tedaj je Pavel stopil v sredino Areopága in spregovoril:»Možje Atenci! Po vsem, ker vidim, ste zelo pobožni.
23. Sprehajal sem se po vašem mestu in si ogledoval vaše svetínje. Ob tem sem opazil tudi oltar z napisom ‘Nepoznanemu bogu’. Kar vi častite, ne da bi poznali, vam jaz oznanjam.
24. Bog, ki je ustvaril vesolje in vse, kar je v njem, on, ki je neba in zemlje gospodar, ne domuje v svetiščih, ki jih je zgradila človeška roka.
25. On sploh ne potrebuje, da bi mu stregle človeške roke, temveč sam vsem daje življenje in dihanje in vse.
26. Iz enega je ustvaril ves človeški rod, da bi napolnil obličje zemlje in ljudem odmeril čase in meje bivanja,
27. da bi Boga iskali in se morda do njega dotipali in ga našli, saj ni daleč od nikogar izmed nas.
28. Zakaj v njem živimo, se gibljemo in smo. Ali kakor so povedali nekateri od vaših pesnikov:‘… sáj smo po ródu iz njéga.’
29. Ker smo torej božjega rodu, ne smemo misliti, da je božanstvo nekaj, kar je podobno zlatu ali srebru ali kamnu, ki sta ga izoblikovali človeška umetnost in domiselnost.
30. Bog je zatisnil oči nad časi, ko so ljudje tavali v nevednosti; zdaj pa naroča, naj se vsepovsod vsi spokorijo.
31. Zakaj določil je dan, ko bo vesoljnemu svetu pravično sodil po možu, ki ga je za to izbral in pred vsemi potrdil tako, da ga je obudil od mrtvih.«
32. Ko so slišali o vstajenju od mrtvih, so se eni norčevali, drugi pa so rekli: »O tem bi te poslušali kdaj drugič.«
33. Tako je Pavel odšel iz njihove srede.