26. Iznenada pa je nastal silen potres, tako da se je ječa v temeljih zamajala; v hipu so se vsa vrata odprla in vsem jetnikom so odpadle verige.
27. Ječar se je prebudil. Ko je videl, da so vrata ječe odprta, je izdrl meč in se hotel ubiti; mislil je, da so mu jetniki pobegnili.
28. Pavel pa mu je zaklical z močnim glasom: »Nič žalega si ne stôri! Vsi smo še tukaj!«
29. Ječar je zahteval luč in planil noter. Trepetaje je padel pred Pavla in Sila,
30. nato ju je popeljal ven in vprašal: »Gospoda, kaj naj storim, da se rešim?«
31. Odgovorila sta mu: »Veruj v Gospoda Jezusa in rešen boš ti in tvoja hiša!«
32. Nato sta oznanila Gospodovo besedo njemu in vsem, ki so bili v njegovi hiši.
33. Vzel ju je s sabo še tisto nočno uro ter jima izpral rane; in pri priči se je dal krstiti z vso svojo družino.
34. Peljal ju je na svoj dom in ju povabil k mizi; in veselje je navdalo njega in vso njegovo hišo, ker so našli vero v Boga.
35. Ko pa se je zdanilo, sta oblastnika poslala redarje z naročilom: »Osvobôdi tista človeka!«
36. Ječar je te besede sporočil Pavlu: »Oblastnika sta naročila, naj vaju izpustim. Pojdita torej, potujta v miru!«
37. Toda Pavel je sporočil redarjem: »Čeprav sva rimska državljana, so naju dali javno pretepsti, ne da bi nama bili dokazali krivdo, in naju vrgli v ječo. Zdaj pa bi naju radi skrivaj odpravili. Ne, tako ne gre! Naj prideta zastopnika oblasti sama semkaj in naju spremita na prostost!«
38. Redarji so te besede sporočili zastopnikoma oblasti. Le-tá sta se prestrašila, ko sta slišala, da sta Pavel in Sila Rimljana.
39. Prišla sta k njima in se opravičila, ju odpeljala iz ječe ter prosila, naj odideta iz mesta.
40. Ko sta Pavel in Sila zapustila ječo, sta odšla v Lidijino hišo. Tam sta našla brate in jih osrčila v veri. Nato sta odpotovala.