10. In ko je imel to videnje, smo takoj začeli iskati priložnost, da bi odrinili v Makedonijo. Doumeli smo, da nam Bog veleva, naj tja ponesemo veselo oznanilo.
11. Iz Troáde smo po najkrajši poti odjadrali do Samotráke, naslednjega dne pa v Neápolo.
12. Od tam smo odrinili v Filípe; to je mesto v prvem okrožju Makedonije in rimska kolonija; v tem mestu smo ostali nekaj dni.
13. Na sobotni dan smo šli skozi mestna vrata ob reki, ker smo domnevali, da je tam prostor za molitev. Sedli smo in se pogovarjali z ženskami, ki so se tam zbirale.
14. Poslušala nas je tudi ženska po imenu Lidija, trgovka s škrlatnimi oblačili v mestu Tiatíri. Bila je bogaboječa in Gospod je odprl njeno srce, da je prisluhnila Pavlovim besedam.
15. Ko se je dala krstiti tudi njena hiša, nas je povabila z besedami: »Če ste prepričani, da verujem v Gospoda, stopíte v mojo hišo in ostanite tu!« Primorala nas je, da smo vstopili.
16. Nekega dne smo šli k molitvi. Srečala nas je dekla, ki je imela duha vedeževanja in je s prerokbami prinašala precéj zaslužka svojim gospodarjem.
17. Pritekla je za Pavlom in za nami ter vpila: »Ti ljudje so služabniki Boga Najvišjega; oznanjajo vam pot odrešenja.«
18. To je počenjala več dni. Nazadnje se jè je Pavel naveličal, se obrnil in rekel duhu: »V imenu Jezusa Kristusa ti zapovedujem: pojdi iz nje!« In pri priči jo je duh zapustil.
19. Ko so njeni gospodarji videli, da jim je splahnelo upanje na dobiček, so prijeli Pavla in Sila ter ju odvlekli na trg pred mestne poglavarje.
20. Prignali so ju pred zastopnike rimske oblasti in rekli: »Ta dva netita nemir v našem mestu.
21. Juda sta in širita običaje, ki jih mi kot Rimljani ne moremo sprejeti in ne smemo spolnjevati.«
22. Tudi ljudstvo se je dvignilo proti njima. Rimska oblastnika sta jima strgala oblačila in ju velela pretepsti.
23. Ko so ju hudo pretepli, so ju vrgli v ječo, ječarju pa zabičali, naj skrbno pazi nanju.
24. Ječar je izpolnil ukaz in ju vrgel v najbolj notranjo temnico, nogé pa jima je vklenil v klado.
25. Okoli polnoči sta Pavel in Sila molila in pela Bogu hvalnice, drugi jetniki pa so ju poslušali.
26. Iznenada pa je nastal silen potres, tako da se je ječa v temeljih zamajala; v hipu so se vsa vrata odprla in vsem jetnikom so odpadle verige.
27. Ječar se je prebudil. Ko je videl, da so vrata ječe odprta, je izdrl meč in se hotel ubiti; mislil je, da so mu jetniki pobegnili.
28. Pavel pa mu je zaklical z močnim glasom: »Nič žalega si ne stôri! Vsi smo še tukaj!«
29. Ječar je zahteval luč in planil noter. Trepetaje je padel pred Pavla in Sila,
30. nato ju je popeljal ven in vprašal: »Gospoda, kaj naj storim, da se rešim?«