1. Pavel, po božji besedi apostol Jezusa Kristusa, da oznanjam obljubljeno življenje, ki je v Kristusu Jezusu,
2. ljubljenemu sinu Timóteju: milost, usmiljenje in mir od Boga Očeta in Kristusa Jezusa, našega Gospoda.
3. Hvaležen sem Bogu, ki mu služim s čisto vestjo kakor moji predniki. Neprenehoma, noč in dan v svojih molitvah mislim nate.
4. Kadar se spomnim tvojih solza, silno želim, da bi te videl, da bi bilo moje veselje popolno.
5. Spominjam se namreč tvoje iskrene vere, ki sta jo prej imeli tvoja stara mati Loída in tvoja mati Evníka. Prepričan pa sem, da jo imaš tudi ti.
6. Zato te opominjam, da znova razplameniš žar božje milosti, ki je v tebi po polaganju mojih rok.
7. Bog nam ni dal duha boječnosti, temveč duha moči, ljubezni in preudarnosti.
8. Nikar se torej ne sramuj pričevati za našega Gospoda! Pa tudi mene, ki sem zaradi njega jetnik, se ne sramuj, ampak z božjo močjo z menoj trpi za evangelij!
9. On nas je odrešil in poklical s svetim klicem, ne zaradi naših del, temveč po svojem sklepu in milosti, ki nam jo je pred večnimi časi podaril v Kristusu Jezusu,
10. razodel pa zdaj s prihodom našega odrešenika Kristusa Jezusa. On je tisti, ki je uničil smrt in osvetlil življenje in nesmrtnost po evangeliju,
11. za katerega sem bil jaz postavljen kot glasník, apostol in učitelj.
12. Zato tudi vse to trpim. A me ni sram, ker vem, komu sem veroval, in sem prepričan, da more zaklad, ki mi ga je zaupal, obvarovati do tistega dne.
13. Besede zdravega nauka, ki si ga od mene slišal v veri in ljubezni do Kristusa Jezusa, imej za vodilo.
14. Z močjo Svetega Duha, ki prebiva v nas, varuj dragoceni zaklad.
15. To veš, da so me vsi iz Male Azije zapustili. Med njimi Fígel in Hermógen.
16. Naj Gospod izkaže usmiljenje družini Onezíforja, ker me je večkrat osrčil in se ni sramoval mojih verig.
17. Nasprotno, ko je prišel v Rim, me je zavzeto iskal in našel.
18. Naj mu dá Gospod, da bo tisti dan pri Gospodu dosegel usmiljenje. Sicer pa ti bolj veš, koliko dobrega mi je storil v Efezu.