1. Bratje, spregovoriti vam hočem o božji milosti, ki je bila dana Cerkvam v Makedoniji.
2. Čeprav so izkusile mnoge stiske, sta njihovo prekipevajoče veselje in njihovo skrajno uboštvo prerasli v njihovo bogato radodarnost.
3. Po svojih močeh in – za pričo sem – celo čez svoje moči so iz lastnega nagiba dajali,
4. nas pa vneto prosili, da bi smeli sodelovati pri podpiranju svetih.
5. Proti našemu upanju so najprej sebe podarili Gospodu, nato pa po božji volji nam,
6. tako da smo prosili Tita, naj pri vas to delo ljubezni tudi izpelje, kakor ga je bil že začel.
7. In kakor imate vsega v obilju, vero, besedo in spoznanje, vsakršno gorečnost in ljubezen, ki smo jo prebudili v vas, tako se tudi odlikujte v tem dobrem delu.
8. Tega ne pravim, ker bi vam hotel ukazovati, ampak da bi po vzoru drugih tudi vi meni dokazali pristnost svoje ljubezni.
9. Saj vendar poznate plemenitost našega Gospoda Jezusa Kristusa! Bogat je bil, pa je zaradi vas postal ubog, da bi vi obogateli po njegovem uboštvu.
10. V tem vam svetujem: za vas je koristno, da stvar, ki ste jo lani ne le začeli, ampak tudi želeli,
11. zdaj še uresničite. Tako se bo tudi pripravljenost volje uresničila po vaših močeh.
12. Kdor ima namreč dobro voljo, je kljub pomanjkanju dobrodošel s tistim, kar ima.
13. Ne gre namreč za to, da bi sebe obremenjevali, ko pomagate drugim. Za enakost gre.
14. Naj v sedanjih okoliščinah vaše obilje olajša njihovo pomanjkanje, da bo nekoč tudi njihovo obilje olajšalo vaše pomanjkanje. Tako bo prišlo do enakosti,
15. kakor je pisano: »Kdor je veliko nabral, ni imel preveč, in kdor je malo, ni imel premalo.«