4. Dokler namreč živimo v tem šotoru, vzdihujemo in tlači nas, ker se ne bi radi slekli, ampak bi se radi kar povrh oblekli, tako da bi življenje použilo to, kar je umrljivo.
5. Tisti pa, ki nam je to željo vsadil, je Bog, in on nam je za jamstvo dal Duha.
6. Vedno smo polni zaupanja, čeprav vemo, da smo zdoma in daleč od Gospoda, dokler smo doma v telesu,
7. saj le v veri potujemo in ne v gledanju.
8. Vendar zaupamo in si želimo, da bi se izselili iz telesa in se vselili h Gospodu.
9. Zato si tudi prizadevamo, da bi mu bili všeč, bodisi da živimo v telesu bodisi da se izselimo.
10. Vsi se bomo namreč morali prikazati pred Kristusovim sodnim stolom, da bo vsak prejel plačilo za to, kar je v zemeljskem življenju delal, dobro ali slabo.
11. Ker torej vemo, kaj je strah pred Gospodom, skušamo ljudi prepričevati. Bog pa nas pozna in upamo, da nas pozna tudi vaša vest.
12. S tem se vam nočemo ponovno opravičevati, marveč vam ponujamo oporo, da boste lahko ponosni na nas, da boste imeli kaj odgovoriti tistim, ki so ponosni le na zunaj, v srcu pa ne.
13. Če sem bil namreč ves iz uma, sem bil zaradi Boga, če pa smo pametni, smo zaradi vas.
14. Kristusova ljubezen nas sili k temu spoznanju, da je eden umrl za vse in so zato umrli vsi.
15. Za vse pa je umrl zato, da tisti, ki živijo, ne bi živeli več sebi, ampak tistemu, ki je zanje umrl in vstal.
16. Zato odslej nikogar več ne poznamo po človeško. Čeprav smo Kristusa poznali po človeško, ga zdaj ne poznamo več tako.
17. Če je kdo v Kristusu, je nova stvar. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo!
18. Vse pa je od Boga. On nas je po Kristusu spravil s seboj, nam pa naložil službo sprave.
19. Vsekakor pa je v Kristusu spravil svet s seboj, s tem da ljudem ni zaračunal njihovih grehov, nam pa naložil, da oznanimo besedo sprave.
20. V Kristusovem imenu smo torej poslani, kakor če bi Bog opominjal po nas: v Kristusovem imenu vas prosimo, spravite se z Bogom.