1. Vemo namreč to: če razpade naša zemeljska hiša, ki je le šotor, imamo v nebesih božjo zgradbo, hišo, ki je niso naredile človeške roke in je večna.
2. Zato tudi v tem svojem stanju hrepenimo in si vroče želimo kar po vrhu obleči naše nebeško bivališče,
3. seveda, če se tudi izkažemo, da smo oblečeni in ne goli.
4. Dokler namreč živimo v tem šotoru, vzdihujemo in tlači nas, ker se ne bi radi slekli, ampak bi se radi kar povrh oblekli, tako da bi življenje použilo to, kar je umrljivo.
5. Tisti pa, ki nam je to željo vsadil, je Bog, in on nam je za jamstvo dal Duha.
6. Vedno smo polni zaupanja, čeprav vemo, da smo zdoma in daleč od Gospoda, dokler smo doma v telesu,
7. saj le v veri potujemo in ne v gledanju.
8. Vendar zaupamo in si želimo, da bi se izselili iz telesa in se vselili h Gospodu.