3. Hvaljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe.
4. On nas tolaži v vsaki stiski, tako da moremo tudi mi tolažiti tiste, ki so v kakršnikoli stiski, in sicer s spodbudo, s kakršno nas same Bog spodbuja.
5. Kakor namreč Kristusovo trpljenje za nas presega vse meje, tako po Kristusu prekipeva tudi naša tolažba.
6. Če smo v stiskah, smo v vašo tolažbo in odrešenje. Če nas kaj spodbuja, nas spodbuja v vašo tolažbo, ki pomaga, da potrpežljivo prenašate isto trpljenje, ki ga prenašamo tudi mi.
7. Naše zaupanje v vas je trdno, ker vemo, da ste z nami deležni tudi tolažbe, kakor ste z nami deležni trpljenja.
8. Nočemo namreč, bratje, da vi ne bi vedeli za našo stisko, ki nas je zadela v Aziji. Čez mero in čez naše moči nas je potrlo, tako da smo obupali celo nad življenjem.
9. Dà, sami sebi smo že izrekli smrtno obsodbo, tako da nismo več zaupali vase, ampak v Boga, ki obuja mrtve.
10. Le on nas je rešil iz tako velike nevarnosti. In še nas bo reševal. Vanj zaupamo, da nas bo še rešil.
11. V tem nas z drugimi tudi vi podpirate z molitvijo. In tako se bo v mojem imenu veliko ljudi zahvaljevalo za milostni dar, ki nam je bil podeljen.
12. Naš ponos je v tem, kar govori naša vest, in sicer: v svetu in še posebno pri vas smo se vêdli preprosto in z iskrenostjo, ki jo daje Bog, torej ne v posvetni modrosti, ampak po božji milosti.
13. Pišemo vam namreč samo to, kar lahko v pismu berete in razumete. Seveda pa upam, da boste do dna razumeli,
14. saj ste nas deloma že razumeli, da smo tudi mi vam v ponos, kakor boste vi nam v ponos na dan našega Gospoda Jezusa.
15. V tem prepričanju sem hotel najprej priti k vam, da bi vi v drugo prejeli milost.
16. Od vas sem hotel odpotovati v Makedonijo in iz Makedonije zopet k vam, da bi me vi preskrbeli za potovanje v Judejo.
17. Sem mar res lahkomiselno ravnal, če sem se odločil tako? Mar po človeško sklenem, kar sklenem? Je pri meni moj »dà« hkrati »ne«?