5. Osirotela in zapuščena vdova je svoje upanje naslonila na Boga in noč in dan vztraja v prošnjah in molitvah.
6. Tista pa, ki teka za užitki, je že mrtva, čeprav še živi.
7. Naročaj jim, naj bodo brez graje.
8. Če pa kdo za svojce, posebno za domače, ne skrbi, je zatajil vero in je slabši od nevernika.
9. Med vdove ne sme biti sprejeta mlajša od šestdesetih let, le enkrat poročena,
10. taka, ki jo priporočajo dobra dela, ki je vzgajala otroke, bila gostoljubna, svetim umivala noge, ljudem v stiski pomagala, ki se je zavzemala za vsakršno dobro delo.
11. Mlajše vdove pa odklanjaj! Kadar jih namreč zvabi čutnost proč od Kristusa, se hočejo znova možiti,
12. s tem pa si nakopljejo obsodbo, da so izdale prejšnjo zvestobo.
13. Hkrati se privadijo tudi brezdelnosti in hodijo po hišah. Pa ne le brezdelnosti, ampak tudi klepetavosti in zvedavosti, in govorijo, česar ne bi smele.
14. Hočem torej, naj se mlajše vdove omožijo. Naj rodijo otroke, gospodinjijo naj, da nasprotniku ne bodo dale prav nobenega vzroka za obrekovanje.
15. Nekatere so se namreč že iztirile in šle za satanom.
16. Če ima kakšna verna ženska vdove v sorodstvu, naj skrbi zanje, naj se ne obremenjuje Cerkev, da bo ta mogla podpirati prave vdove.
17. Starešine, ki so dobri predstojniki, naj bodo deležni dvojne časti, posebno tisti, ki se žrtvujejo za oznanjevanje besede in za poučevanje.
18. Sveto pismo namreč pravi: »Ne natikaj torbe volu, kadar mane!« in še: »Delavec je vreden svojega plačila.«
19. Tožbo zoper starešino sprejemaj samo pred dvema ali tremi pričami.
20. Tiste, ki grešijo, pokaraj pred vsemi, da bodo tudi drugi v strahu.