1. Sami namreč veste, bratje, da naš prihod med vas ni bil brez sadu. Nasprotno!
2. Čeprav smo prej doživeli v Filípih, kakor veste, trpljenje in zasramovanje, smo se opogumili v našem Bogu in vam kljub velikemu nasprotovanju oznanili božji evangelij.
3. Zakaj naše oznanjevanje ne izvira ne iz miselnih zablod ne iz nečednih nagibov ne iz zvijačnosti,
4. ampak tako oznanjamo, kakor nas je imel Bog za vredne, da nam zaupa evangelij: pri tem pa ne skušamo ugajati ljudem, ampak Bogu, ki preizkuša naša srca.
5. Nikoli namreč nismo govorili tako, da bi se prilizovali, kakor veste. Prav tako nam oznanjevanje ni bilo pretveza za pohlep: Bog je priča o tem.
6. Tudi nismo iskali slave pri ljudeh, ne pri vas ne pri drugih,
7. čeprav bi bili lahko uveljavili svoj ugled kot Kristusovi apostoli, ampak smo nastopali med vami z vso ljubeznivostjo. S prav takšno toplino, s kakršno mati neguje svoje otroke,
8. smo vam hoteli dati ne samo božji evangelij, ampak tudi svoje življenje, in sicer zato, ker ste se nam priljubili.
9. Saj se spominjate, bratje, kako smo se trudili in kako smo garali: ko smo oznanjali božji evangelij, smo noč in dan delali, da ne bi bili komu izmed vas v breme.
10. Vi ste priče in Bog je priča, kako sveto, pravično in neoporečno smo se vêdli do vas, ki ste verovali.
11. Tudi veste, kako smo vsakogar izmed vas kakor oče svoje otroke
12. opominjali, spodbujali in rotili, da živite tako, kakor se spodobi pred Bogom, ki vas kliče v svoje kraljestvo in v svojo slavo.
13. Prav zaradi tega se tudi mi neprenehoma zahvaljujemo Bogu, da ste božje oznanilo, ki ste ga prejeli od nas, sprejeli ne kot človeško besedo, ampak, kar dejansko je, kot božjo besedo, ki tudi deluje v vas, kateri verujete.
14. Zakaj stopili ste, bratje, na pot božjih Cerkvá, ki so v Kristusu Jezusu v Judeji. Tudi vi ste pretrpeli iste hude reči od lastnih rojakov, kakor one od Judov,
15. torej od njih, ki so celo ubili Gospoda Jezusa Kristusa in preroke in preganjali tudi nas. Ti niso Bogu všeč, nasprotniki so vseh ljudi
16. in nam branijo pridigati poganom, da bi se zveličali. Tako so prignali svoje pregrehe do skrajnosti. Toda jeza nad njimi je že prikipela do vrhunca.
17. Mi pa, bratje, za kratek čas ločeni od vas s telesom, ne pa s srcem, smo si močno prizadevali, da bi videli vaše obličje: tako zelo smo hrepeneli po vas.
18. Zato smo hoteli priti k vam, jaz, Pavel, enkrat, celo dvakrat, a satan nam je to preprečil.
19. Zakaj kdo je naše upanje in naše veselje in venec, s katerim bi se lahko ponašali pred našim Gospodom Jezusom ob njegovem prihodu, če ne prav vi?
20. Vi ste namreč naša slava in naše veselje.