20. Ko so šli navsezgodaj mimo tiste smokve, so opazili, da se je posušila do korenin.
21. Peter se spomni in mu reče: »Učitelj, poglej, smokva, ki si jo preklel, se je posušila.«
22. In Jezus jim reče: »Imejte vero v Boga!
23. Resnično vam povem: kdor reče tej gori: ‘Vzdigni se in se vrzi v morje’ in ne bo dvomil v svojem srcu, temveč verjel, da se bo zgodilo, kar pravi, se mu bo res zgodilo.
24. Zato vam pravim: za vse, kar molite in prosite, verjemite, da ste že prejeli, pa se vam bo spolnilo.
25. In kadar vstanete k molitvi, odpustite, če imate kaj proti komu, da vam tudi vaš oče, ki je v nebesih, odpusti vaše pregreške.
26. [Če pa vi ne odpustite, vam tudi vaš nebeški Oče ne bo odpustil vaših grehov.]«
27. In spet so prišli v Jeruzalem. Medtem ko je hodil po templju, so prišli k njemu véliki duhovniki, pismouki in starešine
28. in so ga vprašali: »S kakšno pravico to počenjaš? Kdo ti je dal oblast, da to delaš?«
29. Jezus pa jim je rekel: »Vprašal vas bom neko stvar. Odgovorite mi in povedal vam bom, s kakšno oblastjo to delam.
30. Ali je bil Janezov krst iz nebes ali od ljudi? Odgovorite mi!«
31. Sami pri sebi so mislili: »Če rečemo: ‘Iz nebes,’ bo dejal: ‘Zakaj mu torej niste verjeli?’
32. Ali naj rečemo: ‘Od ljudi’?« Bali so se ljudstva, kajti Janeza so vsi imeli za preroka.
33. Zato so odgovorili: »Ne vemo.« In Jezus jim je rekel: »Tudi jaz vam ne povem, s kakšno oblastjo to delam.«